Še ena lekcija, da filma ne moreš ocenit v prvih minutah

vir slike: Mike Rot

Po prvih minutah filma Another Earth (2011) sem pomislila, da bi prenehala z gledanjem. Še dobro da nisem, ker je to eden izmed filmov, ki te aktivira: vzbuja zanimanje, seže globoko vate in ti tam pusti tisoč vprašanj. In o njem razmišljaš. In to so dobri filmi – ne končajo se z napisom THE END ali seznamom ustvarjalcev, ampak se posnetki nehote odvijajo v gledalcu še dolgo po gledanju in iščejo svoje odgovore.

Ta film si ne zasluži niti dveh stavkov o vsebini. Doživite ga sami!

2 monologa, ki si jih je bilo več kot vredno izpisati:

»Poznaš zgodbo o tistem ruskem astronavtu? Bil je prvi človek v vesolju. /…/ Vzpenja se v svojem velikem plovilu, vendar je njegov bivalni prostor zelo tesen. Astronavt je v njem in gleda skozi okno na vratih. Prvič lahko opazuje zakrivljenost Zemlje. Je prvi človek, ki gleda na planet, s katerega prihaja. Prizor ga je povsem prevzel. Naenkrat zasliši trkanje. Zvok prihaja iz nadzorne plošče. Odpre nadzorno ploščo, vzame orodje in poskuša locirati in odpraviti okvaro. A je ne najde, trkanje pa preneha. Čas mineva, trkanje pa posaja vse bolj neznosno. Minilo je nekaj dni s tem zvokom. Vedel je, da ga bo ta šibek zvok zlomil. Znorel bo. Kaj naj stori? V vesolju je, sam, zapr t v vesoljski kapsuli. 25 dni ima še do vrnitve. S tem zvokom. Uvidi, da če noče znoreti, se mora zaljubiti v ta zvok. Zapre oči. Prepusti se domišljiji in ko jih odpre, trkanja ne sliši več. Sliši glasbo. Preostanek svojega potovanja preživi v popolni blaženosti in spokoju.«

»Za časa življenja lahko občudujemo razna čudesa. Biologi so lahko opazovali vse manjše stvari. Astronomi so lahko gledali vse globlje v vesolje. Skozi temno nočno nebo, nazaj v čas in še dlje v vesolje. In vendar, najbolj skrivnostno, ni tiso najmanjše ali brezmejno, pač pa mi sami. Od blizu. Se sploh lahko poznamo? In če res lahko vemo, kakšni smo? Kaj bi povedali sebi? Kaj bi se naučili od sebe? Kaj bi res želeli vedeti, če bi se lahko opazovali od zunaj?«