Že dolgo časa v meni divja pro et contra razprava o pisanju bloga. Po pridnem pisanju v obdobju gimnazije sem spoznala, da vsi vedo o meni vse, jaz pa o nikomur nič. Preko mojih objav je vsak laik lahko naredil »obdukcijo« mojih misli v obliki longitudinalne analize. To me je tako začelo motit, da sem vse objave sčasoma umaknila. Kasneje sem si privoščila dovoliti še kakšno objavo, ko sem si res močno želela kaj sporočiti, a so čez čas tudi te končale v arhivu. Sedaj pa sem spoznala, da mi je pravzaprav vseeno. Včasih paše deliti z drugimi svoja mišljenja, spoznanja in dogodivščine in sebi narediti lep spomin, ki bo pridobil na vrednosti če ne že prej zagotovo po upokojitvi.