Trenutno iščem izhod iz samotne krize. Pogrešam moje miselne izlive in pogovore na štiri, šest, dvanajst ali šestnajst oči. Mislim, da ni tolikšen problem to, da si za tovrstni hobi ne vzamem časa. Večji problem je, da se nimam o čem pogovarjati, ker sama s sabo ne premlevam, še mislim ne. Ni več filozofkih razmišljanj o smotru življenja, ker so opomniki v rokovniku navidez zadosten dokaz. In zato so dnevi tempirani: zjutraj vstanem, se pripravim za odhod, čez dan kljukam opomnike, zvečer ugotovim, da je ura za spat. Čez teden je vsak dan isto. Med vikendi se zbudim, odletim v pekarno, kjer 7 ur prodajam kruh. Popoldne imam vsega dovolj, zato se usedem za računalnik in razmišljam o seminarskih nalogah. Danes mi je še tega dovolj! Ampak taki so dnevi. In zanimivo, da se mi v konici oprakov, ko počnem štiri stvari hkrati, koža naježi, ko me kdo prekine in me vpraša kako sem. Zvečer, ko izpolnim svojo dnevno normo pa zaspim z občutkom osamljenosti. Pomislekom o tem kaj moram jutri. Izrčunom, če mi bo vse uspelo do naslednjega meseca. In s strahom, da si česa nisem zabeležila v opomnik. In ponoči sanjam kako zamujam, kako se nepripravljena soočam z izzivom, kako nepredvidljive situacije onemogočajo moj tempo in kako zvečer zaspim brez občutka, da sem tisti dan živela.
Zjutraj si rečem: Nikolina, globoko vzdihni in izdihni. Ne obremenjuj se. Vzemi si čas zase. Kmalu zatem v opomnik vnesem še par nepotrebnih obštudijskih obveznosti, ki vzamejo del dneva, ki sem ga določila zase.
Kdo bi me razumel!!!

PS. Mislim, da celotna siuacija ni tako pesimistična, kot mi zgleda v tem trenutku z imenom Dovolj vsega. Bom pa vsekakor nekajkrat na teden semle izlila par mojih misli.