Stanje brezvoljnosti. Še več - sprejemanje lenobe kot načina življenja. In zakaj? Ker je toliko vsega - preveč. Ker je nemogoče opraviti vse obveznosti. Pobralo me bo že po nekaj dneh. Zato grem raje spat, utapljat skrbi, odmislit dejstvo, da ne zmorem. Saj mi ne more nihče nič, drugi še tega do zdaj niso naredili. In so brez skrbi. Mene pa ta najeda. Res sem šibka, da ji dovolim ščipati, najdedati in celo gristi. Debelejša postaja. Jaz šibkejša si zatiskam oči in upam, da se naveliča, me zapusti. Odide naj drugam. Mene je že ponižala.
Kmalu pade prvi neuspeh, sledi mu drugi, tretji me dotolče. Ampak saj sem vedela, da pridejo, ker nisem nič storila, ampak se skrivala skbem. Tonem na dno, v depresijo. Svet se mi zdi meglen, hladen in brez smisla. Najbolj zato, ker ljudje hitimo vsak dan. Vsako jutro tečem, da ujamem avtobus. Znance le pozdravim, ker se mi mudi. Prodajalki se ne nasmehnem, ker sem z mislimi že drugje. In tako me niti nihče ne opazi, kaj šele mojih neuspehov. In ko že potarnam mi odvrnejo: "Saj bo že, boš videla da bo". Seveda, če se vsak po svoje trudi biti srečen. Kdo bo potemtakem poslušal moje skrbi?
Ko bi le vedeli, da malokateremu uspe biti srečen.

Potem pogledam navzgor - v nebo. Tako blizu se mi zdi. Dosegljivo. Začnem se spraševati, zakaj preizkušnjam pustim, da me premagajo. Njihov namen je namreč človeka utrditi. Napišem si seznam obveznosti in začnem pri najtežji. Ko pristanem pri zadnji ugotovim, da si lahko privoščim dva dni in do onemoglosti proslavim s stvarmi, ki me osrečujejo. Spet tečem za avtobusom, ga ujamem, se šoferju nasmehnem in zahvalim, ker me je počakal. Znance objamem, jim vlijem optimizem, povabim na pijačo. Prodajalki se zahvalim, nasmehnem in zaželim lep dan. Najraje bi objela svet, ali letela med ljudmi in jim risala nasmeške na obraz. Razdajala bi dobro voljo, optimizem in ljubezen. Naj vedo, da mi ni mar. Naj vedo, da si želim, da so srečni.
Nasmehnem se zadnjim mislim. Težko je verjeti, da se počutim skoraj tako močno. Res, premaknila bi goro. KER ZMOREM. Vse zmorem, le počasi, z optimizmom in dobro voljo.
Naj le ostaneta pri meni za vedno. In če ju drugi ne bodo našli, naj me poiščejo. Pokazala jim bom pot.